Laž je postala način življenja
Avtorju priročnika Kdaj imam god? je lastna založba kradla dele besedila, ko je bila pri tem zalotena, pa je svoje nečastno početje vztrajno zanikovala
Simon Lenarčič
V Družini je 15. 9. 2013 pisalo: »V čem je problem Slovenije? Verjetno v tem, da smo sprejeli laž za zaveznika, za vsakdanjo držo in normalnost. …, storilci niso pripravljeni reči: ‘Bilo je narobe. Krivico smo delali. Kesamo se.’ Tega se ne prizna; to se skriva; laže se; in laž je postala vsakdanji način življenja na vseh področjih našega življenja. Zato smo, kjer smo. Smo pa zelo nizko!«
Laž je pri nas resnično postala način življenja – žal celo med kristjani. Kako si drugače razložiti ravnanje slovenske krščanske založbe (ki ni Družina!), kateri sem odstopil pravice za izdajo priročnika o godovih? V svoji spletni rubriki je poldrugi mesec brez dovoljenja in brez navedbe vira objavljala poleg svojih tudi moje vsebinsko zaokrožene, edinstvene sezname oblik imen, ko sem jo pri kraji (kopiranju) zalotil, pa nečastnega početja ni priznala, temveč je povsem resno zatrdila (in še zatrjuje), da je zadevne sezname sestavil njen urednik s črpanjem iz najrazličnejših virov!
Da so seznami, za katere založba vztrajno zatrjuje, da se z mojimi ujemajo zgolj po naključju, v resnici moje avtorsko delo, je razvidno že iz tegale primera:
-
izviren, na podlagi mojih lastnih dognanj sestavljen seznam iz gradiva za priročnik o godovih: Kandida [Bela, Iskra, Svetla, Svetlana (Lana, Laneja), Žarka; Blanka];
-
seznam, objavljen na spletni strani založbe: Kandida (Bela, Iskra, Svetla, Svetlana (Lana, Laneja), Žarka; Blanka).
Za objavo na spletni strani založbe so bili torej spremenjeni le oglati oklepaji, vse drugo, celo podpičje, pa je ostalo na istih, nikakor ne naključnih mestih, na katera sem jih v svojem še nikjer objavljenem gradivu za priročnik o godovih postavil Simon Lenarčič.
Kako velika je razlika, če seznam imen v resnici nastane neodvisno od mojega, pokaže tale primer:
-
seznam iz gradiva za priročnik o godovih, ki je bil popolnoma enak objavljen tudi na spletni strani založbe: »Terezija, Rezka, Teja (Tija), Zinka (Zina); Tereza; Tena, Tesa«;
-
nov seznam, objavljen na spletni strani založbe nekaj dni po moji pritožbi zaradi kraje seznama pod točko a: »Terezija, Reza, Rezi, Rezika, Rezka, Tereza, Teresia, Terezika, Tesa, Treza, Zinka«.
Sledove kraje je založba skušala zabrisati tako, da je v seznamih, ki so bili na vrsti za objavo v dneh po moji pritožbi, spreminjala vrstni red imen, izpuščala najbolj izdajalska imena (izdajalska zato, ker jih ni pred menoj v takšni zvezi navedel še nihče) in vstavljala nova (med njimi, kot je značilno za nepoznavalske prepisovalce, tudi neustrezna). Že objavljenih seznamov pa ni mogla skriti, saj jih je prebral in si jih zapomnil Google…
Redno se dogaja, da internetni zanesenjaki prirejajo ali celo dobesedno prepisujejo tuja avtorska dela brez navedbe vira. Nisem pa še slišal, da bi avtorju ukradla dele njegovega še neobjavljenega(!) dela kar njegova lastna založba (in potem to dejanje kljub neizpodbitnim dokazom vztrajno – celo s pomočjo odvetnikov! – zanikovala). Ali moramo biti Slovenci res prvi in “najboljši” v vsem najslabšem, kar pesti današnji svet? Prvaki ali med prvimi nismo le po stopnji korupcije, klientelizma, nepotizma, sive ekonomije, samomorilnosti in opitosti, temveč očitno tudi po sposobnosti laganja.
Opomba
To pismo (kritika) je bilo prvič objavljeno leta 2013 v Družini. Isto kršitev moralnih avtorskih pravic Simona Lenarčiča obravnava tudi članek Neznosna lahkost prepisovanja, v katerem so objavljene tudi kopije tu omenjenih seznamov.
Preberite tudi pismi Leksikon Vse o imenih v Sloveniji: vedno znova zamolčani vir bistvenih podatkov o imenih! in Leksikon Vse o imenih v Sloveniji: zamolčani vir bistvenega dela razlage imena Aljaž!
