Leksikon imen Janeza Kebra (1996, 2008)

Simon Lenarčič

Izdaja nova, leksikon star

V dobi računalniške priprave knjig, ki omogoča enostavno dopolnjevanje in posodabljanje besedil, je bila na svetlo dana knjiga, ki je kljub letnici 2008 videti, kot da je izšla pred kakim stoletjem ali več, ko so knjige stavili ročno.
Četrta, dopolnjena izdaja Leksikona imen (v nadaljevanju: LI'4) Janeza Kebra, ki jo je uredila Alenka Veber, izdala pa Celjska Mohorjeva družba, je namreč ponatis že precej zastarelega leksikonskega dela druge izdaje iz leta 1996 (v nadaljevanju: LI'2), v katerem niso spremenili niti najmanjše pike (še številke strani so ostale iste!), pač pa so mu dodali nov uvod in t.i. Dodatke ter vse skupaj zvezali v eno knjigo.
Zavajajoč je tudi naslov Dodatki, saj sta dodatka v resnici samo dva: prvi so nove razlage imen (z abecednim kazalom), drugi pa seznam imen državljanov Slovenije. Koledarja imen, ki bi osmislil naslov Dodatki v množini, pa v LI'4 ni več, čeprav je bil v LI'2 pospremljen z uvodom, ki ne dopušča nikakršnega dvoma o nujnosti njegove objave v takšni knjigi.

Predebela in neurejena knjiga

Za vtis, da gre pri LI'4 za nekaj novega in veličastnega, je poskrbljeno z všečno spremenjeno podobo platnic, predvsem pa z na oko zelo povečanim obsegom knjige. Vendar obseg ni povečan samo zaradi dodanih strani, temveč tudi zaradi precej debelejšega papirja, stranski učinek takšne "rasti" pa je, da je LI'4 neprimerno manj priročen kot LI'2.
Toda iskanja razlag imen v LI'4 ne otežuje samo debelina knjige. Ker v dodatku niso razložena samo najnovejša modna imena, temveč tudi že skoraj zgodovinska, kakršno je npr. Jezdimir, bralec sploh ne more vnaprej vedeti, v katerem delu LI'4 - v ponatisnjenem ali v dodatku - naj išče ime, ki ga ima v mislih, skupnega abecednega kazala vseh v njem raztresenih imen pa LI'4 tudi ne premore! In ker sta kazali dve, je kazalo dodatka, ki ne obsega niti treh strani, dobesedno izgubljeno nekje sredi druge polovice knjige, kar še dodatno otežuje iskanje. Izgubljen pa je pravzaprav tudi dodatek sam, saj ga od ponatisnjenih razlag imen loči kar 150 ponatisnjenih strani abecednega kazala iz LI'2.
Za nameček v dodatku gesla z razlagami imen niso vselej pravilno razvrščena po abecedi, čeprav bi bili za to potrebni le trije kliki v urejevalniku besedila ali pa en sposoben korektor. Precej abecednega nereda je bilo prenesenega tudi iz LI'2, zaradi česar so v LI'4 vstavili seznam popravkov, ki se bere takole: »Bernadka prestavi na stran 129 pred Bernard, Čelestina prestavi za Čedomir, Gojka prestavi pred Gojko ...« Mar pri Celjski Mohorjevi družbi res mislijo, da bomo kupci LI'4 vzeli v roke škarje in izrezovali ter prestavljali imena na mesta, kamor po abecednem redu sodijo? Celo če bi se res našel kdo, ki bi to poskusil, bi kaj hitro ugotovil, da je to norost, s katero je zgolj uničil drago knjigo. Vsekakor bi to morali narediti že na založbi med računalniško pripravo knjige, preden so jo dali v tisk, ne pa da se s takšnimi navodili še dodatno smešijo!

Pred natisom bi morali LI'4 tudi očistiti balasta neštetih unikatnih dvojnih imen, katerih naštevanje v geselskih člankih ima zdaj, ko so vsa obstoječa dvojna imena navedena v seznamu imen državljanov Slovenije, še manj smisla kot prej. S takšno potezo bi znatno povečali preglednost geselskih člankov in vsaj nekoliko zmanjšali pretirano napihnjenost LI'4.

K vtisu neurejenosti LI'4 pripomorejo tudi povsem različni podatki o pogostnosti imen za leto 2007: pri razlagah imen v dodatku je ta podatek lahko tudi za 100 in več odstotkov višji kot v seznamu imen državljanov Slovenije! Da bo bralec morda odkril vzrok za ta z leksikografskega vidika nedopusten pojav, zaradi katerega podatki v seznamu niso združljivi z zastarelimi podatki v ponatisnjenih razlagah imen, pa bo moral najprej poiskati navodila za uporabo LI'4 na strani 79(!), od koder ga bo avtor, namesto da bi mu takoj pojasnil, kako in kaj, poslal brskat še po enem od uvodov na koncu LI'4 in predgovoru na začetku LI'4! Da zainteresiranim prihranim to delo, navajam odgovor, ki sem ga iz LI'4 izbrskal jaz: v razlagah imen so upoštevana imena vseh prebivalcev Slovenije, med katerimi je tudi veliko tujcev na začasnem delu, v dodatku pa so upoštevana samo imena državljanov Slovenije s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To pa sta dve povsem različni in nezdružljivi kategoriji, še posebej, ko gre za pisanje o pogostnosti neslovenskih imen.

Sicer pa je, če ne štejem platnic, LI'4 tudi oblikovno bolj kot urejeni knjigi podoben sračjemu gnezdu, kakršnega zlepa nihče ne spravi skupaj. Že v LI'2 je vtis urejenosti in racionalnosti pokvarilo imensko kazalo z opazno večjimi črkami kot v leksikonskem delu knjige, zaradi česar je obseg kazala narasel prek razumne meje, v LI'4 pa se velike in drobne črke ter slogi menjujejo kot po tekočem traku, pri čemer je tudi tokrat najdrobnejše ravno najpomembnejše besedilo - ponatisnjeni leksikonski del iz LI'2.

Ponatisnjene in nove napake

V LI'4 so seveda ponatisnjene tudi vse napake iz LI'2, med katerimi so takšne, da gredo človeku lasje pokonci. In ne samo to: ena izmed največjih cvetk je kljub temu, da sem nanjo opozoril že v Leksikonu napak (2006), zdaj objavljena celo dvakrat - enkrat v ponatisnjenem delu, enkrat pa v dodatku! Janez Keber obakrat odločno trdi, da imajo imena Sabrina, Sabrija, Sabra in Brina isti - keltski - izvir. Toda Sabrija in Sabra sta brez dvoma muslimanski imeni, ki z imenom Sabrina in britanskimi Kelti nimata nič opraviti, Brina pa je izvirno slovensko ime, nastalo po narečni besedi za smreko. Se je pa Keber na laž postavil tudi sam, in sicer z objavo seznama imen državljanov Slovenije, saj je med njimi lepo slovensko dvojno ime Tisa Brina, ki celo največjemu dvomljivcu nedvoumno pove, da slovenska Brina pač ne more biti (samo) okrajšana Sabrina.

Da se naši etimologi težko sprijaznijo s preprostimi razlagami imen, pokaže tudi razlaga ženskega imena Tisa, za katero vsak Slovenec ve, da skoraj ni druge možnosti, kot da prihaja od imena istoimenskega drevesa, Keber pa obširneje in z večjo naklonjenostjo obravnava komaj verjetno (in zato avtomatično bolj znanstveno!?) možnost, da gre za izpeljanko iz silno redkega srbohrvaškega imena Tiosava, nakar Tisam na podlagi te za lase privlečene razlage določi tudi godovnega zavetnika. Mar bi kot drugo možnost raje omenil ime reke Tise, ko je vendar znano, da zadnje čase blagozvočna rečna imena (npr. Idrija, Soča, Tigris) postajajo tudi osebna.

Napak in pomanjkljivosti ne manjka niti v prvem dodatku. Zlasti razlage izvira imen so dostikrat čudne, zanič (ene zato, ker najbolj verjetna razlaga ni navedena ali pa je omenjena le mimogrede, na zadnjem mestu, druge zato, ker edini logični in normalni razlagi delajo družbo prav neverjetni etimološki konstrukti, ...), najdejo se pa tudi takšne cvetke, kakršna je raba slovenskim prevodom Svetega pisma, izvzemši prevod iz 18. stoletja, tuje različice imena Jona (npr. v stavkih "... se je Bog prikazal Jonasu ..." in "Jonasa je požrla velika riba ...").

Zapis poljuben, izgovor pa predpisan?

O škodljivih posledicah opremljanja leksikonskih gesel z naglasnimi znamenji sem že pisal v svojih kritikah in knjigah. Za leksikon imen pa so tako opremljena gesla še manj primerna, saj zakon o osebnem imenu dovoljuje celo vsakršen zapis imena, najsi bo še tako skregan s pravopisom in slovenščino, in je torej samoumevno, da sme vsakdo svoje ime tudi izgovarjati tako, kot se zdi prav njemu in ne Janezu Kebru, ki npr. v enem od popravkov v LI'4 Damjane obvešča, da so bili doslej Dámjani po pomoti, odslej pa so Damjáni.

Če so v LI'4 navedene čisto vse menda uradno registrirane različice zapisa imen (tudi npr. Primoož z dvema o in Wolgang brez f!), bi bil podoben pristop vsekakor nujen tudi pri oblikah izgovora imen, pa naj se krojačem slovenskega jezika zdijo še tako napačne.

Opomba

Ta kritika je bila prvič objavljena v Delovih Književnih listih 6. 5. 2009.

Berite tudi kritiko Kebrove knjižice Najlepša imena za novorojenčka (2004): V Evropo z domačimi ali s tujimi krstnimi imeni?!