Najpopolnejši koledar imen, ki združuje cerkveni koledar z ljudskim, je skupaj s preverjenimi podatki o godovnih zavetnikih za vsako ime in za vsak dan objavljen v priročniku Simona Lenarčiča Kdaj imam god? (2013, založba Ognjišče)!

DOMOV
DOMOV
Simon Lenarčič

Ko imaš god dvakrat, trikrat na leto

Legenda: ?? = vprašljivo ali nepotrebno; (??) = pogojno vprašljivo ali nepotrebno; * = napaka.



Obstajata dve osnovni vrsti koledarjev: takšni, na katerih ni razen datumov praktično ničesar, in takšni, na katerih je pri vsakem datumu navedeno vsaj eno (svetniško) ime in morda še kaj. O prvih, ki so zaradi svoje praznine bolj za na Luno, kjer se, če malo poenostavim, v resnici ne dogaja nič drugega, kot da se menjavajo datumi, ni vredno izgubljati besed. O drugih pač, in sicer o zmedi, ki jo je povzročilo in jo še povzroča prepogosto šarjenje po seznamih svetnikov.
Cerkveni koledarniki so prestavili že toliko godov, da marsikdo ne ve več zagotovo, kdaj (ali celo zakaj) ima god. Ko pa se takšnim nepotrebnim spremembam, zaradi katerih imajo nekateri 'srečneži' god dvakrat ali celo trikrat na leto, pridružita še nenatančnost in nedomiselnost pri sestavljanju stenskih, žepnih in drugih koledarjev, je skrajni čas za kritiko.


Cerkveni po novem, posvetni po starem

Najočitnejša posledica spreminjanja datumov svetniških godov so razlike med cerkvenimi in posvetnimi koledarji. Slednji se namreč v mnogih primerih ravnajo še po seznamih iz časa Valentina Vodnika in njegovih pratik (npr. iz leta 1795), ki so za cerkveno rabo žal že povsem neuporabni. Tako ima npr. sv. Dominik (in z njim vsi Dominiki) po cerkvenih koledarjih god 8. avgusta, po posvetnih pa 4. avgusta. Sv. Alfonz Ligvorij ne goduje več 2. avgusta, kot je bilo zapisano npr. v Stoletni pratiki iz leta 1901 (in piše - seveda v krajši obliki, Alfonz - na posvetnih koledarjih), temveč 1. avgusta. Tudi god sv. Klare je bil kdo ve kdaj prestavljen za en dan, z 12. avgusta na 11. avgust (dan njene smrti), kar se spet pozna le na cerkvenih koledarjih. Nekatere spremembe pa je s cerkvenih koledarjev vendarle zaneslo tudi na posvetne. Primer: Hedvike, ki so dobile ime po sv. Jadvigi, šlezijski kneginji, so, če sklepam po omenjenih pratikah, več stoletij godovale 17. oktobra, danes pa po cerkvenih in posvetnih koledarjih godujejo 16. oktobra.
Takšnih primerov, zaradi katerih niti stoletne pratike 20. stoletja niso mogle biti to, kar naj bi bile, je seveda preveč, da bi popisal vse po vrsti, zato bom raje postavil vprašanje, čemu je sploh treba svetniške godove kar naprej prestavljati? Mar ne bi bilo enostavneje novega svetnika dopisati k tistim, ki že imajo god na isti dan? Če bi se tu in tam gnetlo po več pomembnih svetnikov, bi bilo zaradi tega gotovo manj težav, kot jih je doslej nastalo že samo zaradi prestavljanja godu sv. Ivane Šantalske.


Sveta Ivana Šantalska še stoletja po smrti nima večnega miru in pokoja

Sestavek o Ivani Šantalski v Letu svetnikov ima kar pravšen podnaslov: »v vsem hudem preizkušana žena in redovnica«. Revi namreč ni prizanešeno niti po smrti, kajti nesrečam in tegobam, ki so jo doletele za življenja, se je pridružila še ena: njen god so prestavljali toliko časa, da se sploh ne ve več, kdaj ga ima!
Svetniški Ivani, ki je umrla 13. decembra 1641, je bil za god, če sodim po Stoletni pratiki iz leta 1901, najprej določen 21. avgust. Po enciklopediji Britannici goduje na ta dan še dandanes
?? in tudi posvetni koledarji navajajo 21. avgusta ime Ivana. V resnici pa je že sredi 20. stoletja postala v napoto rajnkemu papežu Piju X., ki je umrl 20. avgusta 1914 in bil za blaženega razglašen leta 1951. Ker na dan njegove smrti goduje nedotakljivi sv. Bernard, so cerkveni veljaki za Pijev god določili 21. avgust, Ivaninega pa - domnevam, da takrat - prestavili na 12. december (tj. na dan pred njenim smrtnim dnevom, kajti 13. decembra že ima god pomembnejša svetnica Lucija). Vernim Ivanam, ki pri tem odločanju seveda niso imele nobene besede, ni preostalo drugega, kot da se s prestavitvijo sprijaznijo in svoj god praznujejo pozimi namesto poleti, če so živele v Ameriki pa tri dni prej kot dotlej, kajti tam so god zaradi decembrskega praznika Guadalupske Matere Božje prestavili na 18. avgust.
Toda kdor je takrat mislil, da bo odslej tako in nikoli več drugače, se je bridko zmotil. Večni mir in pokoj francoske svetnice je namreč vsaj pri nas ponovno zmotil marijanski koledar za leto 2005 (v obeh izvedbah, stenski in žepni), ki je z nenapovedano in brezprizivno odločitvijo, da Ivana Šantalska odslej(?) goduje 12. avgusta
(??), v precejšno zadrego spravil vse Ivane, katerih zavetnica je ta svetnica, pa tudi njihove svojce. Po tujih spletnih virih (npr. Catholic Online) in koledarčku, ki ga je izdalo Ognjišče, je namreč Ivana Šantalska letos še vedno godovala 12. decembra, torej na dan, ki ga za njen god složno navajajo Leto svetnikov, Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu, Leksikon imen, nemška enciklopedija Brockhaus itd.. Če se morda motijo vsi našteti viri in ima prav marijanski koledar, je hudo narobe in skrb vzbujajoče, da je do prestavitve godu prišlo tako potihem, da zanjo ne vedo oziroma o njej niso prepričani niti tisti, ki se s koledarji ukvarjajo poklicno. Da res niso prepričani, priča žepni koledarček Misijonskega središča Slovenije za leto 2006: po njem Ivana Šantalska goduje kar dvakrat*: 12. decembra (kot Ivana) in* 12. avgusta(??) (kot Ivana Šantalska)!
Kako naj se znajde vernik (ali nevernik), oborožen z čez noč zastarelo(?) literaturo in s koledarji, ki navajajo nasprotujoče si podatke? Če bo brskal po slovenskih spletnih straneh Rimskokatoliške cerkve, bo tako kot jaz brskal zaman, saj v kazalu ni niti besedice o svetnikih, telefonske številke papeža, ki ima pri svetnikih in njihovih godovih bržkone zadnjo besedo, pa tudi ne bo našel. Nič čudnega torej, da so letos v nekaterih župnijah god sv. Ivane Šantalske obhajali točno štiri mesece prej kot drugi, na dan, ko po koledarčku Ognjišča goduje sv. Hilarija, po zelo obsežnem, a kljub temu nepopolnem Letu svetnikov, ki Hilarije niti omenja ne*, pa sv. Inocenc XI., sv. Karl Leisner in drugi.
Od nastale zmede so/bodo imele samo korist le tiste Ivane, ki so že pokojne, pa jim je/bo kaka dobra duša prižgala svečko tako na dan, ko imajo god po marijanskem koledarju, kot na dan, ko imajo god po drugih koledarjih.






















Koledarji brez Vere in Nade

Velika pomanjkljivost naših cerkvenih koledarjev je manjkanje slovenskih imen, ki nimajo ustreznice v svetniških imenih. Manjkajo* celo imena, kakršni sta Nada in Vera, ki takšno ustreznico (latinski imeni rimskih mučenk Spes in Fides) imajo. Iskanje podatka, kdaj imajo osebe z nesvetniškim imenom god, je zaradi tega lahko, kot pokažem v naslednjih odstavkih, prava detektivska naloga. Pri iskanju imena Nada ne bodo v pomoč niti knjige o (svetniških) imenih. Zaman* ga bomo iskali celo v abecednih kazalih Leta svetnikov in knjige Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu. V slednji ga najdemo le, če jo odpremo na strani, kjer je opisano mučeništvo Zofije Rimske in njenih hčera, ter si tam omenjeni imeni Spes in Upanje
(??) kar sami prevedemo v »Nada«.
Pisec Leksikona imen najmanj dvakrat potarna o težavah, ki nastajajo pri uvrščanju nesvetniških imen v koledar. Da jim (tudi) on ni bil kos, pričata prav imeni Nada in Vera: v koledarju na koncu leksikona sta uvrščeni pod 1. avgust (in Vera še pod 6. oktober, ko goduje druga Fides), nobena pa pod 18. september*, ki jima ga je, tako kot njuni materi Zofiji, pripisal v glavnem besedilu. Brskanje po novi in stari literaturi je razkrilo, da sta v starih časih, katerih pomnik je Stoletna pratika (1901), 18. septembra godovali rimski mučenki Zofija in Irena. Mati mučenk Nade, Vere in Ljube(zni), vdova Zofija Rimska, ki, če lahko verjamemo starim koledarjem, ni istovetna z omenjeno soimenjakinjo, je že takrat godovala na isti dan kot danes (tj. 30. septembra [gl. Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu]), njene tri hčere pa po Svetnikih godujejo 1. avgusta, kar pomeni, da je v Leksikonu imen sporna tudi trditev, da godujejo na isti
?? dan kot mati.
Zelo slabo so se odrezali tudi sestavljalci stenskega marijanskega koledarja (za leto 2005), saj Nada, ki je pri nas eno pogostejših imen, 1. avgusta ni* navedena, pa tudi Vera po tem koledarju ne goduje niti 1. avgusta niti 6. oktobra [gl. Leto svetnikov], kaj šele 13. januarja ali 4. februarja, ko imajo god Veronike [gl. Leksikon imen], ali 18. septembra*. Manjkanje imen Nada in Vera na marijanskem koledarju bi razumel, če na njem nesvetniških imen sploh ne bi bilo. Ker pa je npr. pri svetniškem imenu Irena (21. februar, 20. oktober) obakrat v oklepaju dopisana nesvetniška Mira, bi tudi pri 6. oktobru lahko brez škode pisalo Fides (Vera), saj je prostora v vrstici dovolj.


Namesto ene uscane Zofke tri zmešane Zofije

Nekaj hagiografske in koledarske zmede s sv. Zofijami sem popisal že v prejšnjih odstavkih, v nadaljevanju pa bom opisal še, na kaj sem naletel, ko sem skušal dognati, kdo je bila mučenka Zofija, ki ima (je imela) po Stoletni pratiki god (skupaj s somučenko Ireno) 18. septembra in jo Leksikon imen razglaša za mater Nade, Vere in Ljube(zni).
V knjigo Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu sta uvrščeni dve mučenki z imenom Zofija Rimska (toda v abecednem kazalu je navedena le ena*, manj znana!). Tista, ki goduje 30. septembra in naj bi bila vdova iz Milana, mati mučenk Nade, Vere in Ljube(zni), naj bi mučeniško smrt pretrpela okoli leta 125 in postala zavetnica vdov. Druga, ki goduje 15. maja in naj bi bila rojena Rimljanka, pa naj bi mučeniško smrt pretrpela leta 305 in postala zavetnica proti poznemu mrazu. Po opisih sodeč naj bi torej nedvomno šlo za dve različni svetnici, pa čeprav legendarni.
V Leto svetnikov je uvrščena le Zofija, ki goduje (je godovala?) 15. maja in naj bi prav tako bila vdova iz Milana, mati Nade, Vere in Ljube(zni), čeprav naj bi umrla okoli leta 250 (in ne 125 ali 305). Opis na začetku pove, da je »v naših ljudskih koledarjih takoj za godovi treh 'ledenih svetnikov'«, na koncu pa, da »v prenovljenem seznamu svetnikov njenega godu na ta dan ni več«
??, toda pisec ne* razkrije, kdaj ta »povsem legendarna« svetnica goduje po novem. Na sodobnih cerkvenih in posvetnih koledarjih je namreč še vedno navedena 15. maja, torej na dan, ko imajo po več kot sto let stari Stoletni pratiki, ki Zofijo postavlja na 30. september, god kmet sv. Izidor, opat sv. Hilarij in mučenec sv. Cecilij. Na kateri dan torej 'po novem' »njenega godu ni več«?
Čudečemu se bralcu ostane le domneva, da so izmišljene vse tri Zofije (majska in obe septembrski) in da se ravno zato njihovi življenjepisi prekrivajo do te mere, da niti življenjepisci svetnikov (hagiografi) ne vedo več, katera ima god 15. maja in je potemtakem »ledena« oziroma, po domače, uscana. Vedo pa povedati, da je v »ljudski
?? govorici« dobila ime »mrzla ali mokra« [gl. Leto svetnikov, Leksikon imen], čeprav je vsakomur jasno, da sta pridevnika mrzla in mokra knjižna, fina, ljudski (po SSKJ vulgarni?? [gl. Popravopis: o. 406]) pa je uscana.


Koledarski Rok spok in drugi 'duhovi'

Marijanski koledar je eden redkih uporabnih (stenskih) koledarjev pri nas. Zares uporaben je namreč le koledar, ki za vsak dan pove vsaj eno godovniško ime, če pa ima poleg tega navedene še vse cerkvene in državne praznike, lunine mene ter celo čas sončnega vzhoda in zahoda, kar vse so odlike marijanskega koledarja, je že kar brez konkurence.
Toda naštete odlike kazijo - poleg manjkajočih slovenskih različic svetniških imen - nenavadne, zaradi 'manjkanja' legende (kdor marijanski koledar kupi prvič in ga takoj obesi na steno, odkrije legendo šele konec februarja, kajti navedena je le* za ta mesec!) včasih že kar nerazumljive okrajšave: ap
??, c. uč??, dev??, duh??, diak-muč??, kn??, op??, pp?? (da prepoznaš pomen te okrajšave, moraš biti že skoraj papež!), pr??, red??, spok??, šk??, šk-c. uč??. Skoraj vse so brez* pik (toda od kod neki se je vzela pika za črko »c«?), le tu in tam se pojavijo spodobno opremljene s piko (npr. »Spreobr. ap. Pavla«). Poleg tega so okrajšave napisane z enako* pisavo kot svetniška imena (npr. »Rok, spok«??), kar precej zmanjšuje preglednost koledarja. Če bi bile navedene v manjši pisavi, bi bilo več kot dovolj prostora tudi za manjkajoče pike, s čimer bi vsaj 'duhovi' (tak je pač dobesedni pomen okrajšave duh brez pike) in 'spoki' nedvoumno postali duhovniki in spokorniki, namesto nerodnih vezajev pa bi lahko uporabili veznik »in« in s tem vsaj deloma razjasnili pomen okrajšav, kakršna je šk-c. uč??.


Sklepna ugotovitev

S koledarji je torej podobno kot z leksikoni: nepotrebne spremembe in čudne, nejasne okrajšave jim škodijo.



Opomba

Ta kritika je bila prvič objavljena v Delovih Književnih listih 14. 12. 2005.


© Simon Lenarčič, 2010-2013
Koledarji - Kritika
Žrtev spreminjevalske vneme cerkvenih koledarnikov je (bil) tudi žepni koledarček Misijonskega središča Slovenije za leto 2006: po njem Ivana Šantalska goduje kar dvakrat*: 12. decembra (kot Ivana) in* 12. avgusta(??) (kot Ivana Šantalska)!